Intervju z Marjanom Simčičem (22. maj, 2015)

Njegova vina uvrščajo med svetovno smetano

 

 

Sivi pinot, letnik 2013,

Sauvignon Selekcija 2012,

Charedonnay Opoka 2011,

Rebula Opoka 2010,

Modri pinot (magnum) 2011,

Merlot Opoka ( magnum), 2007.

 

Pa še kakšen vinski sladkorček se je našel, ko je Vinergija za svoj 2. rojstni dan pripravila posebno degustacijo, ki jo je gostil Hotel Triglav Bled. Obiskal jih je vinar Marjan Simčič, ki prihaja iz majhne briške vasice Ceglo, ki leži tik ob meji Slovenije z Italijo. Tako leži polovica Simčičevih vinogradov v Sloveniji, polovica pa jih je v italijanskem delu Brd, tako imenovanem Collio.

Vina Marjana Simčiča najdemo praktično po vseh kontinentih. V Evropi, Ameriki, pijejo jih v Braziliji, pozna jih Hong Kong. Pred kratkim pa se je Marjan vrnil iz Londona in kot kaže, bodo v prihodnosti sodelovali tudi z Avstralijo.

 

 

Vinergija vas je kot vinarja enkrat že gostila.

Da, sedaj sem se vabilu odzval drugič. Društvo večkrat obišče Goriška Brda, tudi nas, in tudi srečujemo se na različnih vinskih dogodkih. Člani društva so kar aktivni. Zadnjič sem bil tu dve leti nazaj, ko so imeli podoben dogodek v Grand Hotelu Toplice.

 

Načeloma se kar odzovete, če vas povabijo?

Kolikor se da. Tega je namreč veliko in čas je treba razporediti. Veliko sem v tujini, a če gre resnično za naše dobre stranke, resnične ljubitelje vina, kulture pitja vina, kot je to Vinergija, se vedno z veseljem odsovem. Pa tudi s Hotelom Triglav dobro sodelujemo.

 

Kaj menite o društvih, kot je Vinergija?

Je kar nekaj tovrstnih združb, če jih tako poimenujem, vendar so njihovi člani predvsem starejši. Povezane so s hrano, gastronomsko, vinsko, obiskujejo vinarje v domačih regijah - v gostilni ali vinoteki priredijo kakšno degustacijo. V zadnjih nekaj letih pa se je kultura pitja vina prenesla na širšo množico; in to nam pove - pa tudi tu lahko to vidimo, da mladi gledajo na vino drugače, da ni to samo pijača, če rečem po domače »za napiti se ga«; in da ga pijemo le ob praznikih, ampak da dejansko dopolnjuje hrano in je kultura, s katero lahko spoznaš še marsikaj.

 

Za tokratno degustacijo ste izbrali praktično vaša najboljša vina, saj so med njimi kar tri opoke, ena selekcija, celo dve magnum steklenici. Kako da ste se odločili ravno za najbolj prestižno linijo?

Osnovna, klasična vina so dostopna širši publiki, dobi se jih po velikih mestih, v trgovinah, v večjih nakupovalnih centrih, kjer imajo vinoteke. Nekatera vina so pa ekskluzivno namenjena restavracijam in specializiranim vinotekam ter tako manj dostopna širši množici; pa tudi cenovni razred je višji. In če že pridem na takole degustacijo, dam ljudem možnost, da lahko spoznajo tudi vina, ki jih je drugače težje poskusiti.“

 

Ko smo že pri linijah: klasična, opoka, selekcija. Kam pa spada Leonardo?

Leonardo spada tudi pod opoko. Je pa izbor pozne trgatve, kjer se grozdje še dodatnih šest mesecev suši, potem ga stiskamo, odleži še pet let v sodih, preden ga stekleničimo. Na tržišče ravno prihaja letnik 2009.

 

Ste v zadnjem času prejeli kakšno medaljo za vaše vino?

Pred kratkim je bil v Londonu Dekanter in Leonardo je ponovno dobil zlato medaljo. Na tem ocenjevanju sodelujemo z nekaj vini in vsa so bila nagrajena s srebrno ali zlato medaljo.

 

Kaj pa vam pravzaprav pomenijo te nagrade oziroma medalje? Se vam je kakšna še posebej vtisnila v spomin?

Kar nekaj. Še več kot medalje so kritike, točke najboljših štirih, petih ocenjevalcev svetovnega formata in slovesa. Tako kot si igralec želi oskarja za svojo vlogo ali umetnik dobro kritiko za sliko, tudi v vinskem svetu obstajajo ljudje, ki imajo veljavo, kredibilnost, ki jih posluša ves svet, sploh strokovna javnost; in to ti odpira vrata. Wine Spectator, Robert Parker, James Suckling, Steven Spurrier, zelo pomembna je Jancis Robinson. Jay Ford je izbral za svoje najboljše vino med belimi vini v lanskem letu našo rebulo opoka; že večkrat so nas uvrstili med sto vinarjev na svetu po Wine Spectatorju. Najpomembnejši nas kar uvrščajo med svetovno vinsko smetano.

 

Lahko smo že videl nekaj slik iz vaše nove kleti in seveda dva edinstvena soda. Kdaj bo klet gotova, kaj bo v sodih oziroma kaj je tisto, kar dela soda tako posebna?

Klet je že narejena. Te nove lesene posode zahtevajo poseben prostor z vlago, konstantno temperaturo, da imamo res optimalne pogoje za zorjenje. To sem si resnično želel in končno smo uspeli. Pet let smo čakali na dovoljenja za klet, konec leta 2013 smo potem začeli in 2014 končali. Gre v bistvu za poskus. Sodi so različni, posebni, v obliki jajca in njihova izdelava je izjemno zahtevna. Leseni namreč še ne obstajajo. Gravitacija vina, zorjenje poteka drugače - les, mikrosoksidacija, vino še diha. Nekaj podobnega so poiskusili v Franciji, vendar sod ni ves iz lesa, le tričetrt, zadnji del, kjer je krivina, pa so naredili iz nerjavečega jekla. Mi smo šli pa v projekt skupaj s sodarstvom Krajnc, vse skupaj se je pa začelo že pri samem postopku, razvijanju orodij. Eksperiment pa sedaj nadaljujemo tako, da smo dali v en sod rebulo opoko, v drugega chardonnay opoko - dvoje različnih belih vin, ki jih bomo primerjali z istima vinoma, vendar iz drugih sodov. Vini sta v sodih komaj osem mesecev, tako da je za neke končne rezultate še prezgodaj. Mi imamo taka vina v sodih dve leti in ko bo minil nek primeren čas, bomo naredili primerjavo s klasičnim sodom. Je pa ta klet namenjena le novima sodovoma in notri hranimo še en del arhive.“

 

Kakšen poseben načrt za prihodnost?

V zadnjih desetih letih smo ogromno vložili v tehnologijo in prostore in to bo treba amortizirati, drugače pa je treba tudi kakšen vinograd po določenem času obnoviti. Imamo osemnajst hektarjev in nekje na tem mislimo ostati, širili se kaj več ne bomo. Vedno pa je treba delati tudi na kvaliteti in skrbeti, da zadržimo dosedanjo.Ta nam je prinesla najboljše kritike in danes lahko prodajamo vina res segmentu najbolj zahtevnih kupcev - tako doma kot v tujini.“